Transakcijska analiza je izpeljanka psihoanalize. Svoj razcvet je doživljala pod vplivom humanističnih gibanj v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Transakcijska analiza kot teorija osebnosti in komunikacije se je iz okvirjev psihoterapije razširila na druga področja človekove dejavnosti. Tako se njeni temeljni koncepti in tehnike uporabljajo tudi v svetovanju, vzgoji in izobraževanju ter v organizacijski psihologiji.
Teorija transakcijske analize pojasnjuje razvoj in strukturo osebnosti. Raziskuje vzgojne vplive iz otroštva na človekove sedanje vzorce doživljanja in vedenja, ki so pogosto pomembni dejavniki v razvoju in/ali vzdrževanju čustvenih in vedenjskih težav.
Eden najpomembnejših konceptov transakcijske analize je model ego stanj. Ego stanjasi lahko predstavljamo kot dele naše osebnosti. V enem delu naše osebnosti so shranjene vsebine, ki smo jih v preteklosti prevzeli od drugih pomembnih ljudi, na primer od staršev, vrstnikov, učiteljev in drugih. Ta del osebnosti se imenuje Starš. Kadar smo v egu stanju Starša se vedemo kot neka oseba iz naše preteklosti, katere pravila, stališča, čustvene in vedenjske vzorce smo ponotranjili. Kadar delujemo iz ego stanja Otroka podoživjamo pretekle izkušnje ali se vedemo na način, kot smo ga razvili nekoč v otroštvu. Kadar delujemo iz ego stanja Odraslega, so naše mišljenje, čustvovanje in vedenje prilagojeni sedanjosti, brez vplivov preteklih doživetij.
V našem osebnostnem funkcioniranju se ego
stanji Otroka in Starša aktivirata v situacijah, ki nas spominjajo na določene
pretekle dogodke, odnose ali okoliščine. Način delovanja ego stanj lahko
prikažemo s primerom gospodične in psa.
Gospodična se sprehaja po parku in k njej priteče kuža, ki jezno laja in renči.
Gospodična se močno prestraši – v trenutku začuti razbijanje srca, doživlja
paniko. Takoj želi pobegniti. Racionalno ve, da ji majhen kuža ne more storiti
nič resnega, kljub temu pa se v situaciji odzove enako, kot če bi bilo ogroženo
njeno življenje. Razumski argumenti, da se ne dogaja nič groznega, je v tem
trenutku ne pomirijo. Njen čustveni oziv ni prilagojen trenutni realni
situaciji, zato predvidevamo, da se je gospodična na psa odzvala iz ego stanja
Otroka ali Starša – reakcija iz Odraslega bi bila namreč drugačna: ob pasjem
laježu bi postala pozorna, morda previdna, vendar bi mirno nadaljevala pot. Od
kod torej nerazumljiva panika ob renčanju psička? Situacija je sprožila neki
zastareli odziv. Ker poznamo zgodovino omenjene gospodične, vemo, da jo je pri
štirih letih napadel pes; takrat se je močno prestrašila in od tega dogodka
naprej postane panična vedno, ko sreča glasnega psa. V trenutku, ko je
gospodična panična ob srečanju s psom, je v ego stanju Otroka, saj podoživlja
neko preteklo situacijo. Njena panična reakcija pa bi lahko imela tudi neke
druge vire. Predstavljajmo si, da je deklica odraščala ob mami, ki je doživela
paniko ob vsakem srečanju s psom. Mamino panično reakcijo je deklica
ponotranjila in se sama začela ob bližnjih srečanjih s kužki vesti enako.
Mamina reakcija je na osnovi psihološkega mehanizma internalizacije ali pa na
osnovi učenja po modelu postala njena lastna reakcija in je zdaj shranjena v
njenem egu Starša. Torej, v določenih situacijah se gospodična nenadoma vede kot
njena mama v preteklosti, kar pomeni, da se je aktiviralo njeno ego stanje
Starša.
V vsakdanjem življenju se pogosto odzovemo iz različnih ego stanj in navadno se tega niti ne zavedamo. To je lahko dokaj moteče v medosebnih interakcijah, ko se v odnosu do partnerja, sodelavca ali avtoritete odzovemo iz ego stanja Otroka ali Starša. Po teoriji transakcijske analize so prilagojene reakcije tiste, ki izhajajo iz ego stanja Odraslega in niso obremenjene z doživljanji iz preteklosti. Tudi ego stanje Odraslega vključuje vsebine iz preteklosti, vendar le tiste, ki so funkcionalne v raznih sedanjih situacijah. Na primer, nekoč smo se naučili, da pogledamo levo in desno, preden prečkamo cesto. Tako vedenje je funkcionalno v sedanjosti in je del ego stanja Odraslega, čeprav ima svoje vire v preteklosti.
Z razvojem koncepta ego stanj se je v transakcijski analizi razvijala tudi teorija komunikacije. Ljudje v medosebnih odnosih delujemo iz enega od ego stanj, tako da lahko s sogovornikom izmenjavamo sporočila na ravni Odrasli – Odrasli, Starš – Otrok, Otrok – Otrok … (in vse druge mogoče kombinacije). Osnovna enota komunikacije je transakcija, ki je sestavljena iz sporočila ene osebe drugi, odgovora druge osebe prvi in odgovora prve osebe na odgovor druge osebe.
Analiza transakcij je namenjena spreminjanju medosebne komunikacije, predvsem pa reševanju nesporazumov, ki nastanejo na podlagi prikritih (psiholoških) sporočil v odnosu med dvema ali več osebami. Posameznikovo sporočilo na besednem (socialnem) nivoju, na primer Kam si dala mojo sivo srajco?, lahko v podtonu vsebuje prikrito psihološko sporočilo v smislu Že spet si zamešala moje stvari. V omenjenem primeru se bo žena odzvala na prikrito sporočilo – kritiko, ki jo je razbrala iz moževe nebesedne komunikacije (na primer, očitajoč pogled ali oster ton glasu), čeprav je bilo sporočilo zgolj na besednem nivoju izraženo v pomenu iskanja informacije. Medosebna komunikacija je torej večinoma določena s posredovanjem prikritih sporočil, na katera se v komunikaciji odzivamo. Pomembna značilnost analize transakcij je ugotavljanje, iz katerega ego stanja se v komunikaciji odzivamo. Običajno na sporočilo iz ego stanja Starša druge osebe avtomatično reagiramo iz ego stanja Otroka. Tako se pogosto na kritiko, kot je Aha, spet ste zamudili, odzovemo z opravičevanjem ali kljubovanjem, ki so pogosto reakcije Otroka. Običajno pa se ne zavedamo, da lahko potek komunikacije spremenimo z zavestno reakcijo iz nekega drugega ego stanja. Razkrivanje prikritih sporočil, možnost izbire in sprejemanje odgovornosti za lastne reakcije v medosebnih odnosih so pomembne veščine, ki jih uči transakcijska analiza.
Drugi pomembni koncepti, ki na tem mestu niso posebej opisani, so teorija življenjskega scenarija, teorija potrditev, psihološke igre, »izsiljevalska« čustva in številni drugi teoretični modeli, ki so zelo dobrodošli v procesu spreminjanja lastnega osebnostnega funkcioniranja in medosebnih odnosov.
Transakcijska analiza je dobrodošel teoretični okvir in veščina v spreminjanju osebnostnega funkcioniranja (npr. osebnostne motnje) in spodbujanju zadovoljujočih medosebnih odnosov. Še posebno koristna je v vzgojnem svetovanju, saj med drugim dobro pojasnjuje vpliv zdravih in disfunkcionalnih prepovedi in zapovedi pri vzgoji otrok.
Aleksandra P. Meško, spec. klinične psihologije