Iskanje primerne oblike psihoterapije za reševanje čustvenih ali odnosnih težav je za običajnega človeka, ki na tem področju ni poučen, izjemno zahtevna naloga. Po nekaj minutah brskanja po spletu je človek obsojen na poplavo predlogov, pojasnitev, nasvetov in nasprotujočih si informacij. Ponudnikov psihoterapije je res zelo veliko, precej več kot različnih vrst jogurtov in mlečnih izdelkov na policah v hipermarketih. To v človeku vzbudi dvom, zmedo, jezo in negotovost. V iskanju ustrezne psihoterapije in primernega psihoterapevta se ljudje pogosto obrnejo na prijatelje ali znance, ki so že obiskovali psihoterapijo. Za nasvet povprašajo splošnega zdravnika, psihiatra, psihologa ali socialnega delavca … Vsi ti dobronamerni ljudje pa le redko ponudijo enak ali nedvoumen nasvet glede izbire psihoterapije, s čimer se negotovost, ki jo je mogoče doživeti ob brskanju po spletu, včasih le še poglobi.
Dileme, ki jih doživljajo ljudje ob iskanju primerne vrste psihoterapije, bom poskušala vsaj nekoliko omiliti s poljudnimi pojasnili različnih psihoterapevtskih pristopov in predpostavk, na katerih temeljijo. V naslednjih kolumnah bom osvetlila tudi nekaj psihoterapevtskih mitov, na primer Vse vrste psihoterapije so enako učinkovite, Terapevtski odnos je zdravilen, Psihoterapija je naporen in dolgotrajen čustven proces, Poslabšanje psihičnega počutja je sestavni del terapije in druge.
Te mite nam posredujejo številni mediji, lahkotne revije in spletni portali, ki obravnavajo tematiko telesnega in duševnega zdravja. Nekateri miti pa so globoko zasidrani tudi v strokovni literaturi s področja psihoterapije in psihološkega svetovanja.
Joj, koliko različnih vrst psihoterapije …
Psihoterapevti opravljajo svoje delo na podlagi najmanj ene psihoterapevtske teorije. Kaj so psihoterapevtske teorije ali teoretični modeli? Gre za sklop konceptov in predpostavk, s katerimi pojasnjujemo:
•
razvoj in značilnosti človekove osebnosti,
• osnove človekove zavestne in nezavedne motivacije,
• zakonitosti komunikacije in medosebnih odnosov,
• značilnosti človekovega čustvovanja in vedenja,
• vzroke in/ali vzdrževalne dejavnike različnih psiholoških problemov,
čustvenih stisk, neželenih vedenj, razvojnih kriz, zapletov v medosebnih
odnosih in drugega.
Psihoterapevtske teorije vključujejo področja proučevanja, ki so v osnovi domena psihologije, vendar pa zajemajo tudi razlage in pojme iz drugih ved, na primer iz teorij delovanja sistemov, psihopatologije, sociologije, antropologije, filozofije, medicine in nekaterih drugih naravoslovnih ved.
Glede na prevladujoče teorije, na katerih temeljijo posamezni psihoterapevtski pristopi, jih pogosto delimo na psihoanalitične (psihoanaliza in njene številne variacije), humanistično-eksistencialistične (na primer gestalt terapija, logoterapija), sistemske (in njene številne izpeljanke) in kognitivne vedenjske (na primer racionalno-emocionalna terapija, vedenjska in kognitivna terapija …). Če vas začne področje psihoterapije zanimati, se pripravite na dolg študij. Naj vas ne prestraši izjemno obsežen seznam različnih psihoterapevtskih pristopov: relacijska terapija, kognitivna vedenjska terapija, sistemska terapija, transakcijska analiza, integrativna terapija, gestalt terapija, na čustva usmerjena terapija, hipnoterapija, psihodrama, realitetna terapija, nevrolingvistična terapija, telesno orientirana psihoterapija in še bi lahko naštevali. Nekateri psihoterapevtski pristopi ne temeljijo na teorijah osebnosti ali komunikacije, ampak so znani predvsem po svoji metodi. Takšna pristopa sta na primer hipnoterapija, ki v obravnavi psiholoških težav uporablja hipnozo, ali psihodrama, ki temelji na uporabljanju igre vlog.
Če vemo, da ima vsaka izmed naštetih psihoterapevtskih šol svojo zgodovino, v kateri so se temeljni koncepti razvijali, spreminjali in dodajali, postane vse še nekoliko bolj zapleteno. Srečate lahko namreč dva »pripadnika« istega psihoterapevtskega pristopa s popolnoma različnimi koncepti in principi dela. Kognitivno-vedenjski terapevt, ki uporablja tradicionalne metode tega pristopa, bo vašo morebitno depresijo ali anksioznost pojasnjeval in obravnaval popolnoma drugače kot terapevt, ki se naslanja na koncepte tretje generacije kognitivno-vedenjske terapije. Če se boste pri reševanju svojih težav odločili za transakcijsko-analitičnega terapevta ali sistemskega terapevta, se vam bo zgodilo nekaj podobnega. Zdelo se vam bo čudno, da vam bodo predstavniki istega pristopa pojasnjevali in obravnavali vašo težavo povsem različno.
Če boste v osebni terapiji izpostavili problem ponavljajočih se konfliktov v partnerskem odnosu, vam bo morda terapevt predlagal analizo odnosnih vzorcev iz vaše preteklosti, drugi pa ponujal terapevtski odnos kot možnost za pridobivanje novih odnosnih izkušenj, spet tretji bo vztrajal pri eksperimentih, v katerih naj bi spreminjali svoje vedenjske odzive v konfliktih. Vse to lahko doživite pri terapevtih, ki delajo na podlagi enega psihoterapevtskega pristopa. Nenavadno? Naporno? Ja, precej. Kdo ima prav? Odgovor na zadnje vprašanje boste dobili v naslednjih kolumnah.
Aleksandra P. Meško, spec. klinične psihologije